ALL GOOD THINGS BY  IVA WITH LOVE

Rudolf Stainer je bil avstrijski ezoterik in teozof. Rodil se je v Donjem Kraljevcu (danes Hrvaška, takrat južna Avstrija) leta 1861 in umrl v Dornachu v Švici leta 1925. Po prvi polovici njegovega življenja ne bi mogel nihče predvideti izjemnih dejavnosti, ki jih je razvil v kasnejših letih. A semena kasnejšega dela, lahko najdemo že v njegovi mladosti. Steiner je trdil, da je imel že od otroštva sposobnost opazovanja duhovnega sveta. Čutil je, da se mora približati naravi. In narava predstavlja temelj vseh njegovih misli. Bil je nadarjeni sin železniškega uradnika, v prvih dveh letih njegovega življenja se je morala družina dvakrat preseliti, najprej v Modling pri Dunaju in kasneje v Portschach ob vznožju avstrijskih alp. Rudolf se je zaradi spora med očetom in tamkajšnjim osnovnošolskim učiteljem šolal doma. Leta 1869, ko je bil star osem let, se je družina preselila v Neudörfl in leta 1872 je Rudolf vstopil v kraljevo gimnazijo v Wiener Neustadtu. Pametni fantje iz vasi so običajno pristali v duhovniškem poklicu, njegov oče pa je bil bolj svobodomiseln in je svojega sina videl bolj kot železniškega inženirja. Stainer je tako opravil diplomo iz matematike, fizike in kemije, kasneje pa je opravil tudi doktorat iz filozofije. Med študijem se je preživljal z inštrukcijami. Vleklo ga je v literarno in znanstveno delo. Aktivno je sodeloval v kulturno bogatem dunajskem življenju. Leta 1882 je njegov profesor nemške književnosti predlagal njegovo ime Josephu Kürschnerju, uredniku nove kritične izdaje Goethejevih del. Dobil je edinstveno priložnost in bil povabljen v Weimar, v slavni Goethejev arhiv, kjer je ostal sedem let in delal kot kustos. Ta kraj je bil zelo znan in obiskovali so ga vsi kulturniki, ki so v takratni centralni Evropi kaj pomenili, tako je Steiner spoznal veliko pomembnih oseb iz umetniškega in kulturnega življenja tistega časa. Leta 1894 je izdal delo 'Filozofija svobode', a je bil razočaran nad odzivom. Leta 1897 je zapustil Weimar in se preselil v Berlin, kjer je postal lastnik, glavni urednik in glavni avtor literarne revije Magazin für Literatur. Tam je spoznal režiserje in pesnike, ki so včasih celo obupano iskali alternative različnih vrst. Mesto je bilo v tistem času polno radikalnih skupin in gibanj. Steiner je bil povabljen, da bi predaval na Berlinski šoli za usposabljanje delavcev, ki so jo sponzorirali sindikati in socialni demokrati. Večinoma je snov temeljila na Marxu, a vztrajal je, da želi proste roke. Opravljal je tečaje o zgodovini, naravoslovju, praktičnih vajah in javnem nastopanju. Njegova priljubljenost je bila tolikšna, da so ga povabili, naj poda nagovor 7.000 tiskarjem na Berlinskem stadionu ob Gutenbergovem jubileju. Toda njegovo zavračanje, da bi pripadal katerikoli strankarski liniji ga ni naredilo priljubljenega pri političnih aktivistih in ob koncu stoletja je bil tako prisiljen opustiti to delo. V začetku leta 1899 se je Steinerjevo življenje začelo zelo hitro spreminjati. 28. avgusta 1899 je v svoji reviji izdal presenetljiv članek o Goethejevi misteriozni pravljici, Zelena kača in prelepa Lily. Esej je imel naslov 'Goethejovo skrivno razodetje' in je nedvoumno a diskretno nakazoval na okultno v zgodbi. Ta članek je vzbudil zanimanje grofa in grofice Brockdorff, ki sta Steinerja povabila, da bi spregovoril na njunih tedenskih druženjih. Brockdorffa sta bila teozofa. Steinerju sta prva dala priložnost, da realizira svojo odločitev, namreč, da spregovori odprto in neposredno iz notranjih zmožnosti duhovnega zaznavanja, ki ga pozna že iz otroštva in jih vse od takrat tiho neguje, razvija in disciplinira.

Kmalu je Steiner začel redno predavati skupinam teozofov, kar je razjezilo in vznemirilo veliko njegovih nekdanjih prijateljev. Predvsem jih je zelo razburilo predavanje o srednjeveški sholastiki, ki ga je imel v društvu Giordano Bruno Society. Spoštovan, čeprav pogosto radikalen učenjak, zgodovinar, znanstvenik, pisatelj in filozof je tako postajal 'okultist'. To je bilo zelo šokantno za ljudi, ki so ga obdajali. Steiner se je zavedal, da tvega osamo in izobčenje. Na začetku so imeli le teozofi posluh za stvari, ki jih je govoril. On pa je že v tistem času videl okoli sebe kulturo v propadanju in prihajajoče globoke krize. Veliko kasneje je napisal:

'Na duhovnem področju se nova luč na razvoj človeštva, želi prebiti v znanje, pridobljeno v zadnji tretjini devetnajstega stoletja. Toda duhovni spanec, ki ga je povzročila materialistična razlaga teh znanj, je preprečil kakršnokoli slutnjo o tem, še manj pa kakršnokoli zavedanje o tem. Tako je nastopil čas, ki bi se moral razviti v duhovni smeri lastne narave, ki pa zanika svojo lastno naravo – čas, ki začenja dejansko prinašati nezmožnost za življenje.'

Steinerjeva odločitev, da bo spregovoril o svojem lastnem duhovnem raziskovanju ni bila želja po tem, da se uveljavi kot duhovni učitelj, ampak da nahrani radovednost in oživi nekatere forme 'starodavnih modrosti'. Rodila se je iz potrebe tistega časa. Danes morda lažje razumemo, kaj je Steiner želel povedati s stavkom ' čas, ki začenja prinašati nezmožnost za življenje', saj se nam na mnogih področjih to danes dogaja. Potreboval je skoraj dve desetletji, da je postavil temelje, osnovo za obnovitvene impulze v vsakdanjem življenju, ki jih je tako zelo želel sprožiti. Na začetku je delal pretežno skozi predavanja teozofom in drugim, ter študiral članke in knjige. Ta njegova predavanja ostajajo najbolj bogat vir, ki je še vedno premalo raziskan in predstavljen v slovenskem jeziku. V nekaj kratkih letih je Steiner jasno in podrobno preučil duhovno resničnost, ki deluje v kraljestvu narave in kozmosa, notranjo naravo človeške duše in duha, ter njun potencial za nadaljnji razvoj, naravo in prakso meditacije, izkušnje duše pred rojstvom in po smrti, duhovno zgodovino in evolucijo človečnosti in zemlje in podrobne študije o reinkarnaciji in karmi. Stil v katerem piše pogosto zahteva veliko truda, da bi lahko razumeli pravo naravo teh razmišljanj. Kajti ta razmišljanja in zapisi ne izhajajo iz nobenih že znanih virov, niti ni Steiner deloval kot duhovni vodnik. To so rezultati preciznega duhovnega opazovanja in percepcije – ali kot je to Steiner rad povedal, gre za 'duhovno raziskavo' – ki jo svobodno izvaja posameznik, ki je temeljito seznanjen s celovitostjo mišljenja in dojemanja.

Kasneje je Steiner začel v svoje delo o 'duhovni znanosti' vključevati umetnost. Zelo pomembno in značilno je, da je videl umetnost kot povezavo med duhovno znanostjo in družbenimi in kulturnimi inovacijami. Danes namreč zelo dobro vemo, kaj se zgodi, ko naravoslovna znanost zaobide človeško srce in upošteva le tehnologijo brez milosti, lepote in sočutja. Med letoma 1910 in 1913 je napisal 4 'Skrivnostne igre', ki govorijo o življenjih skupine ljudi, ki gredo skozi zaporedne inkarnacije in vključujejo tako scene v dušnem in duhovnem svetu, kot tudi na Zemlji. S svojo ženo Marie von Sievers, igralko, je uvedel nov pristop h govoru in dramatiki. V tem obdobju ležijo tudi začetki evritmije, umetnosti gibanja, kjer pridejo do izraza notranje forme in geste jezika in glasbe.

Leta 1913 je bil položen temeljni kamen za prvi Goetheanum v Dornachu v Švici. Ta nenavadna zgradba iz lesa z velikimi prepletenimi kupolami je postopoma dobivala svojo obliko v letih 1. sv. vojne, ko se je zbrala mednarodna ekipa prostovoljcev v sodelovanju z lokalnimi gradbeniki in rokodelci, da so izdelali vse te izrezljane forme in strukture, ki jih je oblikoval Steiner. Stavba je vključevala veliko inovacij v uporabi form in je še danes mejnik v arhitekturi 20. stoletja. Steiner ni bil niti malo v dvomih ali zgraditi ta impresivni spomenik. Za arhitekturo je menil, da mora služiti človeškemu življenju in Goetheanum je oblikoval tako, da je podpiral razvojno delo antropozofije in predvsem umetnosti dramske igre in evritmije. Ponoči 31. decembra 1922 je požigalec stavbo požgal do tal. Preživela je le velika skulptura 'Predstavnik človeštva', na kateri je Steiner delal v sosednji delavnici z angleško kiparko Edith Maryon. Steiner je kmalu oblikoval novo zgradbo, ki je bila končana šele po njegovi smrti in danes služi kot center svetovnega antropozofskega združenja in za šolo duhovne znanosti. Tam sta čudovit oder in avditorium, kjer se 'Skrivnostna igra' odvija redno na programu, prav tako Goethejev Faust, ter tudi druge igre in koncerti, ter redne evritmijske predstave.

Ko se je vojna bližala koncu, je začel Steiner iskati načine, kako širše in globlje delovati za prenovo življenja in kulture na mnogih področjih. Evropa je bila v ruševinah in je bila pripravljena za nove impulze. Steinerjeva socialna razmišljanja lahko ustrezno razumemo samo, če poznamo njegov pogled na zgodovino, ki ga je imel. V nasprotju z Marxom je bil prepričan, da so zgodovino oblikovale notranje spremembe v človeški zavesti, pri čemer so pomagala in aktivno sodelovala višja duhovna bitja. V današnjem času se šele začenjajo v ljudeh prebujati nove izkušnje v človeški duševnosti in danes je to tudi bolj očitno kot takrat.

Mislim, da ne moremo pričakovati, da bomo zgradili zdravo družbeno ureditev brez temeljev, ki upoštevajo tako materialno, kot tudi duševno in duhovno naravo in potrebe človeških bitij. In kaj so te potrebe? Te potrebe so nekje med skupnostjo in izkušnjo individualnosti. Skupnost  v smislu materialne soodvisnosti, ki je osnovno dejstvo ekonomskega življenja in svetovne ekonomije v katero smo danes vsi vpeti. Individualnost v smislu neodvisnosti uma in svobode govora, pa je nujna za katerokoli kreativno prizadevanje, za vse inovacije in za realizacijo človeškega duha v umetnosti in znanosti. Brez svobode duha bo naša kultura ovenela in umrla. Individualnost in skupnost se po Steinerju lahko dvigneta le iz konflikta in če ju znamo prepoznati. In to ne kot protislovje, ampak kot ustvarjalna polarnost, zakoreninjena v bistvu narave človeških bitij. Potrebujemo forme, takšne ki bodo zagotavljale svobodo za izražanje duhovnega življenja in forme, ki bodo podpirale bratstvo in ekonomično življenje. A te polarnosti lahko dobro delujejo le, če priznamo tudi tretjo človeško potrebo, socialne odnose, medosebne odnose med ljudmi, ki se tičejo tudi občutka za človekove pravice. In spet, Steiner poudarja, da moramo razviti socialne organizacije, ki bodo podpirale to sfero, ki bodo inspirirane z enakostjo – ne enakostjo duhovnih kapacitet ali materialnih okoliščin, ampak ima tu v mislih čut za enakost, ki se prebudi skozi prepoznavanje osnovne duhovne narave vsakega človeškega bitja. V tem leži pomen in vir tega, da ima vsak človek pravico do svobode duha in materialnega preživetja.

Ti vpogledi so bili osnova iz katere je Steiner začel razvijati svoje teorije in nove začetke na veliko različnih področjih. Do njega so prihajali zdravniki, terapevti, kmetje, poslovneži, akademiki in znanstveniki, teologi in duhovniki, ter tudi učitelji. Iz teh začetkov je zraslo veliko aktivnosti, ki so preživele vse tenzije in preobrate, vse do današnjega časa in se še naprej širijo po vsem svetu. Najbolj poznano je seveda njegovo delo na področju waldorfskega izobraževanja. Prvo tovrstno gibanje je nastalo na pobudo Emila Molta, direktorja tovarne cigaret Waldorf-Astoria. Želel je ustanoviti šolo, kamor bi njegovi zaposleni lahko poslali svoje otroke. V velikem razcvetu so danes tudi domovi, šole in vaške skupnosti za otroke in odrasle s posebnimi potrebami. Biodinamično kmetovanje ima svoje začetke v Steinerjevih predavanjih v Koberwitzu leta 1924. Pobudniki so bili skupina kmetov, ki jih je skrbel uničujoči trend novodobnega kmetovanja. Danes je ta način kmetovanja že dobro zakoreninjen v evropskih državah, širi in razvija pa se tudi drugod po svetu. Iz Steinerjevega dela z zdravniki se je razvilo medicinsko gibanje na podlagi katerega imamo danes klinike in bolnice, ter celo vrsto različnih terapevtov. Na pobudo nemških duhovnikov je nastala krščanska skupnost, gibanje religiozne obnove. Umetnost evritmije, ki služi predvsem pedagoškemu in terapevtskemu delu, se je močno razvila in danes imamo celo vrsto evritmijskih šol in izobraževanj za evritmiste. Ostali izobraževalni centri – za učitelje, kmetovalce, umetnike, socialne delavce in antropozofske privržence – so se v zadnjih letih zelo namnožili.

Rudolf Steiner je umrl zjutraj 30. marca 1925, obkrožen z novimi začetki. Vsestranskost in kreativnost, ki ju je razvijal v svoji starosti, so fenomen po katerihkoli standardih. Pogosto se sprašujem, kako mu je uspelo vse to.

Kolikor vem, natančna narava njegove zadnje bolezni ni bila nikoli ugotovljena. V bolniško posteljo je legel 28. septembra 1924, takoj po tem, ko je moral zaradi izčrpanosti in telesne oslabelosti prekiniti predavanje v Dornachu. Namesto da bi šel v svoje stanovanje, se je Steiner odločil za nego v primitivno opremljenem studiu – leseni baraki – kjer je skupaj z Edith Maryon delal pri izrezovanju kipa Predstavnika človeka. Tu je imel vse svoje delovne dokumente in njegova knjižnica je bila na dosegu roke, vendar ni bilo veliko drugega in ni bila primerna za bolniško sobo. Garsonjera ni imela oken, le strešno okno, kuhinje ni bilo in deske na lesenih stenah so bile tanke in skozenj je prodrl zimski mraz – pogosto pa ga je motil gradbeni hrup zaradi del na drugem Goetheanumu v bližini. Tu ga je spremljala predvsem dr. Ita Wegman, ki je ostala v majhni stranski sobi ob studiu, občasno pa tudi dr. Ludwig Noll in drugi. Vemo, da je bila njegova prebava izjemno občutljiva in taka je bila že nekaj let pred tem. V zadnjih mesecih svojega življenja se zdi, da ni mogel zaužiti ničesar razen najmanjših količin hrane. Mislim, da lahko brez skrbi opustimo govorice, da je bil zastrupljen na čajanki 1. januarja 1924, nenazadnje je Steiner sam poskušal zatreti te govorice, čeprav so zdravniki, ki so ga spremljali, trdili, da temu ni tako. Znaki njegove bolezni so se pojavili nekaj let prej in opazili so jih tisti, ki so tesno sodelovali z njim, bolj naključni opazovalci pa jih niso opazili vse do začetka leta 1924. Številni očividci so potrdili fenomen Steinerja, ki je bil pred predavanjem videti bolan in izčrpan, takoj ko je začel govoriti, pa je dobil moč in vitalnost, tako da so ljudje mislili, da si je opomogel od vsega, kar ga je bolelo. Igralci, ki pred predstavo zbolijo, pogosto doživijo ta fenomen, da nenadoma dobijo novo življenje in energijo, ko stopijo na oder. Vemo pa, da je Steiner v zadnjih šestih mesecih svojega življenja zelo shujšal, ni imel niti najmanjšega apetita, njegova fizična moč je bila tako zmanjšana, da ga je bilo treba podpirati, ko je vstal, in trpel je za zelo bolečimi hemoroidi. Povečana prostata je povzročila blokado urinarnega trakta, kar je moralo biti tudi zelo boleče. Toda tudi potem, ko je legel v bolniško posteljo, je Steiner neprestano delal. Pisal je svojo biografijo Potek mojega življenja, pisal pisma članom in vodilne misli, bral dnevne časopise, študiral najnovejše znanstvene in literarne članke ter hitro bral kupe knjig, ki jih je prinašal njegov tajnik zanj vsak dan. Ukvarjal se je tudi z množico korespondenc in vsemi podrobnostmi o gradnji drugega Goetheanuma, pa tudi z rednimi konferencami o uredniških zadevah za dva tednika.

Danes v nas raste spoznanje, da živimo v globlji realnosti, ki ji lahko rečemo duhovnost. Do nje imamo vsi direkten dostop, vendar le skozi določena stanja zavesti. Danes se tudi učimo videti, da so te realnosti, poznali že v preteklosti, opisane so v različnih podobah in jezikih in so bila vir vseh velikih religij in duhovnih šol. Bila so prikrita in pozabljena za nekaj časa, predvsem ker so se naši znanstveniki in kultura posvetili materialnemu svetu in doživljanju le tega skozi čute.

Veliko posameznikov v svojih življenjih doživlja utrinke duhovne resničnosti. Nekateri se spominjajo zelo doživetih izkušenj v otroštvu. Nekaterim so nekatere forme dosegljive tudi v času odrasle dobe. Rudolf Steiner je malo govoril o svojem duhovnem življenju na osebni ravni, a njegova avtobiografija nakazuje na to, da se je že kot otrok pri polni zavesti zavedal sveta nevidne realnosti v vsakdanjem življenju. On je videl znanstveno dobo, v njenem najbolj materialističnem aspektu, kot osnovo za duhovno učenje človeštva. Rekel je, da lahko samo na način, da za nekaj časa pozabimo na obstoj duhovnega sveta in se vključimo v materialni svet, spet oživimo nove in bistvene lastnosti, ki so v nas, zlasti izkušnjo resnične notranje svobode posameznika.

Steiner je na najbolj praktičen način odgovoril na življenjska vprašanja in potrebe ljudi iz različnih družbenih slojev. Vse izvira iz bojev njegovih zgodnjih let, ko je v celoti molčal o svojih notranjih izkušnjah in se postopoma učil razumeti in ubesediti svoj odnos do te notranje zavesti iz katere izhaja tudi znanost. Njegova knjiga The Philosophy of Freedom (Filozofija svobode) uteleša prve sadove teh bojev, sam jih opiše kot 'biografsko poročilo o tem, kako ena človeška duša opravi težek vzpon do svobode'. Če jo študiramo bolj podrobneje, vidimo, da vsebuje ta knjiga osnove za pot do znanja, ki lahko dušo vodi do odkrivanja duhovne izkušnje in resničnosti  v svetu običajnih misli in izkušenj. Na svoji poti si je prizadeval razviti duhovno znanost, ki je nadaljnji razvoj pravega duha naravoslovja.

Njegova pot ga je pripeljala do notranjega spoznanja 'časovne prelomnice' v človeški duhovni zgodovini, ki jo je povzročilo utelešenje bitja, ki ga poznamo kot Kristusa. Videl je, da pomen tega dogodka presega vse, tudi razlikovanje ver, ras in narodov in ima posledice za vse človeštvo. To ga je pripeljalo tudi do spoznanja nove Kristusove prisotnosti in delovanja, ki se je zares začelo šele v današnjem času, ne v fizičnem svetu, temveč v sferi nevidnih sil zemlje in človeštva.

Stainerju torej ni šlo za to, da bi prinesel stare nauke v nove oblike, niti za širjenje kakršnihkoli doktrin, temveč za negovanje poti spoznanja v svobodi in ljubezni. Želel nam je podati smernice, ki bi lahko zadovoljile globoke in pereče potrebe našega časa. To so ideali, čeprav nepopolno uresničeni, po katerih se želijo voditi tisti, ki v antropozofiji najdejo stalni navdih za svoje življenje in delo.

Dva tedna pred smrtjo je napisal naslednji verz:

Želim s kozmičnim duhom

prižgati vsakega človeka

Da postane plamen

In ognjeno bistvo

Njegovega bitja se razgrne.

Drugi pa si prizadevajo

Vzeti iz kozmičnih voda

Pogasiti ogenj

In notranje paralizirati

Vsa živa bitja.

O veselje, ko človeškega bitja plamen

Gori, tudi ko miruje.

O grenka bolečina, ko človeška stvar

Vstavi se v okove, ko želi aktivnost.

Zdi se mi zelo ganljivo, da je Steiner zadnje leto življenja preživel v trdem delu, kljub vsem svojim telesnim boleznim, da bi ljudem predstavil veličastnost tega, kar pomeni biti človek, in da bi vsakemu posamezniku pomagal najti ta duhovni plamen pravega sebe. Za tiste med nami, ki obožujemo Steinerja, je eden od načinov, kako lahko to izrazimo, da poskušamo pomagati drugim videti izbiro, ki jo imamo vsi. Izbiramo lahko med tem, da odkrijemo bistvo svojega pravega bitja ali pa postanemo »človeška stvar«, priklenjena v okove materializma.

Xoxo