Splošno prepričanje ljudi je, da če si želite bolj naravni, samozadostni in samooskrbni način življenja, potrebujete najmanj hišo na deželi z vsaj petimi hektari zemlje. Seveda zraven spadajo čudovit razgled, hipotekarni kredit s fiksno obrestno mero in gugalnik na verandi - vse skupaj mora biti v zdravem okolju, kilometre oddaljeno od nakupovalnih središč in centrov. Seveda vsi vemo, da posestvo iz razglednice in nov naslov še zdaleč nista dovolj. Potrebujete še skedenj, hlev poln živine, valovita idilična polja in zelenjavni vrt, ter pick upa. Prav tako ne bi škodilo, če bi imeli še skladišče opremljeno z vsem potrebnim orodjem, ki si ga lahko zamislite in klet polno že vloženih stvari in ozimnice. Poskrbeti morate, da je v bližini starejši par, ki bo vedno pripravljen pomagati. Na primer takrat, ko boste potrebovali skodelico sladkorja in za podobne reči. Mimogrede, jaz si celoten paket predstavljam v čudoviti slikoviti gorski dolini, kjer je stavek 'lahko računaš name' del rednega lokalnega besedišča. Poleg vseh že tako visokih zahtev, lahko na sam vrh dodate še, obnovljive vire energije, velik zelen traktor in morda celo lepega border collija, ki spi zvit na prazni platneni vreči na soncu. Zveni nebeško, kajne? Ampak, naj vas potolažim. Vse to je sicer zaželjeno, ni pa nujno potrebno. To splošno mnenje onemogoča ljudem, v katerih tli želja po samooskrbi, da sploh poskusijo. Samo zato, ker ste ujeti v mestnem okolju in se še dolgo ne boste preselili iz svojega stanovanja ali iz trenutne lokacije še ne pomeni, da ne morate postati bolj samozadostni in bolj neodvisni. Veliko ljudi v predmestjih z manjšimi vrtovi in stanovanjskih naseljih sadi namesto okrasnih rastlin grah in postavlja kokošnjake na mestih, kjer so imeli prej pesjake. Ženske, ki spet pletejo lahko vidimo v parkih in jih srečamo na vlaku, domače ekološko vino pa lahko brez problema fermentira v sosedovi kleti, če nimate svoje. Revolucija samooskrbe se je že pričela, njen vlak drvi s polno hitrostjo in na njem je sedež tudi za vas, če se tako odločite.

Vse svoje življenje sem živela v mestu, zadnjih 10 let celo v bloku v stanovanju, a sem počela veliko istih stvari, kot jih počnejo ljudje z dežele. V letošnjem poletju 2020 so se mi uresničile sanje in dobila sem svojo zemljo po kateri sem hrepenela toliko časa in na kateri bom v bodoče uresničevala svoje zamisli. A naj vam za začetek povem, da niti v sanjah ne znam zagnati traktorja. Prav tako nimam hleva polnega živali in ne vozim pickupa. Poleg teh pomanjkljivosti tudi nisem doma in po poklicu nisem gospodinja. Sem polno zaposlena z oblikovanjem nakita in notranje opreme, trenutno delam tudi specializacijo za waldorfskega pedagoga, sem mama, ter žena, kar ni najbolj idealna slika, ki se lahko izriše človeku, ko razmišlja o kmetovanju. Prav tako oblikovanje nakita in notranje opreme ni najbolj idealna preddispozicija, saj je pot od finega drobnega orodja in brezžične miške do vil in motike precej svetlobnih let narazen. Kakorkoli, velika verjetnost je, da tisti, ki to berete prav tako hodite v službo. Vsi vemo, da v resničnem svetu obstajajo resnični računi, ki ji moramo plačati in ne moremo kar pustiti svojih služb. Kar lahko naredimo je, da spremenimo svoj način življenja in razmišljanja, ne glede na to kje živimo. Boljše odločitve lahko sprejemamo vsak dan in se učimo spretnosti, ki nam omogočijo bolj neodvisni način življenja. Ko boste to storili, boste bolj cenili vsakodnevne stvari s katerimi se srečujemo in imeli več kontrole nad svojim življenjem. To je namreč to, k čemur stremim tudi sama.

Ne gre za to, da se želim potegovati za naj kmetico leta, ampak želim postati bolj odgovorna do stvari, ki nam postajajo vedno bolj samoumevne. Cilj je graditi ljubeč odnos do zemlje, rastlin in živali, si prizadevati za večjo samooskrbo, graditi družinske vrednote. Trudim se oblikovati zdravo, čisto in resnično sonaravno bivalno okolje za svojo družino, svoje rastline in živali. Prepričana sem, da se je vredno učiti sožitja, zdrave komunikacije, sodelovanja, prilagajanja, nesebičnosti. Če se naučimo takšnih ekoloških odnosov lahko ekološko, zdravo in sonaravno življenje gradimo kjerkoli, celo v bloku sredi mesta. Ko se bomo ali v mestu ali na vasi naučili sobivati z ljudmi, nas bo narava vse skupaj veselo sprejela k sebi in nam pomagala. Začetki so vedno najtežji, ampak tudi najslajši. Učenje se začenja preprosto, le poklekniti moramo pred poganjke mladih sadik na okenski polici…in poslušati. Danes se pričakuje, da bo hrana že čakala na policah v marketih, zabava in animacija pa mora biti le korak stran. Ko začnete producirati svojo lastno hrano, pa tudi če samo preprost vrtiček ali posode s krompirjem, vaše življenje ponovno pridobi nekaj pristnosti, na katero smo že pozabili. Ko sedite na tleh, naslonjeni na drevo, jaz s flavto v rokah, vi pa s čemer pač znate rokovati, npr. s kitaro, namesto, da ležite doma na kavču s 300 različnimi kanali z instantno, motečo vsebino, od svojega časa dobite izdatno več. Ugotovili boste, da ste bolj ponižni, hvaležni in zadovoljni, ker ste našli ravnotežje, ki poenostavlja življenje in vam daje dober občutek, da obvladate znanja ljudi, ki so tu bivali že pred vami. Izredno dober občutek je, ko se umažeš, trdo delaš in hkrati upočasniš.



Ne najdemo zapisov, ki bi ustrezali iskanemu.