ALL GOOD THINGS BY  IVA WITH LOVE

Danes bom nekaj besed namenila področju, ki je v mojem življenju že vrsto let eno pomembnejših. Po študiju notranjega opremljanja sem zanosila in se odločila, da bom prevzela domače podjetje, kjer izdelujemo in prodajamo nakit in modne dodatke. Notranja oprema pa je še vedno moja strast in hobi, ki ga redno prakticiram. Imam čisto poseben stil opremljanja, ki bi ga težko opredelila, morda je še najbližje Shabby Chicu s pridihom podeželja, ter utrinki modernizma. To pomeni, da pogosto iščem kose opreme in dodatke na alternativne načine. Naj vam predstavim svoj pogled na starine, stvari iz druge roke, rabljene stvari, skratka logiko, ki jo bomo morali počasi povzeti vsi, če bomo želeli narediti kaj dobrega za ta planet. Sama imam to srečo, da mi je bila ta ljubezen položena že v zibelko, saj sta bili strastni zbirateljici in nakupovalki starin, predvsem pohištva in dodatkov za dom, že moja mama in teta. S sestrično sva preživeli veliko popoldnevov na bolšjakih in skladiščih lokalnih prodajalcev. Za začetek naj vam povem zgodbo, ki se mi je zgodila spomladi, ko sem potrebovala strgalo za sir. To ni nič posebnega, a vseeno je potreba. Za recept sem potrebovala nariban sir, pred tistim že naribanim v trgovinah pa imam hude predsodke. Zame je to, da kupiš že nariban sir enako, kot, če se pelješ z dvigalom tam, kjer lahko greš po stopnicah – čista lenoba. Kdor nima mavca na obeh rokah in ima tri minute časa, lahko sam nariba kos sira. Ampak, problem je bil ta, da nisem dobro načrtovala v naprej. Hipno sem se odločila, da bom pripravila 'quiche' in v navdušenju, ko sem prvič pekla z lastnimi jajci, nisem razmišljala, kako se bom brez strgala, ki se je mimogrede zlomil že pred časom, lotila velikega kosa čedarja na pultu. Nisem ga mogla narezati na kocke in nisem ga nameravala speči v kosu kot brie. Ker sem vedela, da moram ta dan skočiti še na tržnico in po nekaj stvari v mesto, sem se odpravila in peko odložila na popoldan. V mestu sem se sprehodila še čez bolšji trg in ne boste verjeli, med starinami odkrila čudovit strgalnik. Ja, obstajajo tudi drugi načini, da prideš do strgalnika. Lahko bi se zapeljala v katero izmed trgovin s kuhinjskimi pripomočki, ki jo v centru mesta ne premoremo. Lahko bi šla v katerega od supermarketov in molila, da ga imajo v ponudbi ravno sedaj, ko ga potrebujem. Lahko bi bila celo bolj modna in ga naročila na spletu. A jaz sem ga potrebovala takoj. In obožujem stare stvari. Ko pomislim na strgalnik, pred očmi vidim tistega starega kovinskega, ki je obstajal že pred svetovnimi vojnami in je bil močen in neuničljiv, z lesenim ročajem, obledelih barv ali takšnega povojnega modrozelenega iz petdesetih. In podobnega sem tudi našla, ležal je na mizi pri enem od prodajalcev starin v mestu. Dolg kovinski strgalnik z majhnimi luknjami v čudnih trikotnih oblikah. Nimam pojma koliko je star, a ugibam, da je nekje iz štiridesetih let. Vsekakor so ga veliko uporabljali, ne premore nadrealističnega futurizma atomskih kuhinj iz petdesetih let ali plastike šestdesetih in sedemdesetih. Ne glede na moja ugibanja, stal je 8 eurov in izgledal je 'kul'. Zadetek v polno. In vidim nekatere med vami, kako ste se zgrozili. Naj vas opomnim, kuharija ni nevrokirurgija. Stvari se temeljito očistijo, operejo in razkužijo. Zaenkrat smo še vsi živi.

Starinski predmeti v naših modnih gospodinjstvih niso ravno pogosta praksa. Veliko ljudi si ogleduje stojnice na bolšjih sejmih in trgovine s starinami v iskanju redkih zbirateljskih ali nostalgičnih predmetov, s katerimi potem okrasijo stene, jaz pa vedno iščem stvari, ki jih lahko uporabljam vsak dan. Jaz grem po kavne lončke, krožnike, pribor,… Grem tudi po mize, stole, luči in vinilne plošče, ki jih rada poslušam. V službi imam skodelico, ki je bolj podobna steklenemu kozarcu iz petdesetih let, ker sem prepričana, da imata kava in čaj boljši okus, kot v klasični keramični skodelici. Obstaja veliko zares dobrih razlogov, zaradi katerih bežim v preteklost, ko potrebujem nekaj uporabnega, kot je na primer strgalo za sir. Stvari so bile boljše, videti so bile lepše in trajale so dlje. Potem pa je prišla plastika in z njo svetovna ekološka katastrofa. Zavedati se moramo, da nakupi na bolšjih sejmih in trgovinicah s starinami pomagajo podpirati lokalne ljudi in lokalno gospodarstvo in so neke vrste reciklaža. 'Vintage' pa se grem tudi zato, ker želim, da je moj dom poln čudnih, zanimivih in ljubkih predmetov, v katerih so zakoreninjeni spomini na ljudi in zgodbe, ki se ne pozabijo zlahka. Mnoge od teh zgodb prihajajo iz let, ko sem bila še otrok, potem kasneje srednješolka in sem z mamo in teto izvajala lov za starinami po našem malem mestu in okolici, ter tudi iz študentskih let.

Celje je zaspano mesto, ki oživi le, ko se čez mesto zapodi gruča šolarjev na svoji poti do železniške postaje. Poleg šolarjev je videti še nekaj upokojencev in otroške vozičke. To pa je tudi večinska populacija, ki se potika po mestu. Z občasnimi podpovprečnimi dogodki in prireditvami je naše mesto pravi šarmer. Vrsta izložb, ki so se v svoji izvirnosti zataknile nekje na prelomu stoletja, kakšna kavarna tu in tam, to so skoraj vse zanimivosti, ki jih lahko pričakujete eno uro iz Ljubljane. Ne želim biti črnogleda, a to so dejstva. Opažanja osebe, ki je v mestu vsak dan, več ur dnevno. Pride pa dan v tednu, ko se vse spremeni. Sobote so v Celju od nekdaj nekaj posebnega, takrat mesto za nekaj ur dopoldan zaživi, ljudje se podajo na tržnico, zasedejo mize na sončnih kotičkih mesta, ter obiščejo bolšji sejem. Verjetno ne rabim posebej poudarjati, da tega obreda kot otrok nisem pretirano marala. A v življenju se pogosto zgodi, da se najbolj najemo ravno zarečenih stvari. Na tem mestu naj povem še nekaj o sebi. Od nekdaj sem bila zelo ustvarjalen otrok, nisem pa bila preveč navdušena nad športom, sploh ekipni športi me niso nikoli zanimali. Enajst let sem plesala moderni balet, nekaj let sem bila članica okoliškega konjeniškega centra, ker sem se želela naučiti jahati in se družiti z živalmi, a to nisem nikoli dojemala kot šport. Jahanje je bilo bolj namenjeno temu, da se naučim razumeti živali in ugotavljanju, ali one razumejo mene. Spoznala sem, da nimam želje, denarja in energije, da bi bila lahko koristna zelo tekmovalni ekipi, zato sem se umaknila. Ker sem v srednji šoli pogrešala druženje sem se pridružila društvu Jiu-jitsa. Štiri leta je bilo prav zabavno. Vedno sem iskala področja, kjer sem bila lahko del nečesa posebnega. Na faksu pa sem odkrila nov šport in sicer to, kar sem v otroštvu prezirala, ter kasneje poimenovala 'starinarjenje'. Prišla sem v družbo nenavadnih materialistov, v kateri sem se odlično počutila. Prehodili in prebrskali smo vsak bolšji sejem in vsak na novo odprt antikvariat in starinarnico v Ljubljani. V vseh teh letih agresivnega iskanja sem nabrala toliko čudovitih predmetov. Nekateri so bili dolgo shranjeni v kleti in so šele sedaj, s selitvijo v hišo dobili svoje mesto. Steklovina iz vseh koncev in krajev, skodelice, pohištvo, tiskovine, retro kuhinjski aparati, pisalni stroj, sklede,… seznam se lahko nadaljuje in nadaljuje. Nisem vedela ali bodo dejansko kdaj prišle prav, le všeč so mi bile in morala sem jih imeti. Vikend 'bolšjaki' so bili najboljši. Edina stvar, zaradi katere sem bila sposobna zjutraj zgodaj vstati. Do devete ure so po navadi padle že vse zajedljive pripombe trgovcem o predragih posodah, spili smo že kavo ali Earl Gray. Medtem, ko so drugi študentje še spali ali zdravili mačka, sem jaz barantala za ceno starih karirastih termovk. A to sem želela. To je bil moj šport. Domače tekme sem odigrala na našem mini bolšjaku v Celju in drugih lokalnih vaseh. Včasih smo se skupinsko ali v paru odpravili na gostovanje čez mejo. Vsako sezono, v vseh vremenskih razmerah, v vseh proračunih, bila mi je všeč vsaka sekunda tako preživetega časa.

To je bil čas, ko sem se ogromno naučila. Če imaš redno ekipo ljudi s katerimi nakupuješ starine, potem po določenem času že točno veš, kaj je komu všeč in lahko kupiš kakšno stvar zanj, tudi če ga ni zraven. Vsak ima namreč svoj stil in svoja obdobja, ki so mu blizu. Zase nisem prepričana če ga imam, kot sem napisala v začetku mi je še najbližje Shabby Chic. Sem nekje med starim podeželjem in kraljico Mario Antonietto – všeč so mi stari kovčki, nakit, razni zbirateljski predmeti, ki lahko služijo kot okraski, lestenci, namizne luči, kuhinjski pripomočki in aparati modro-zelene vintage barve, vse na temo živali,… Pri teh stvareh mi je všeč tudi to, da kadarkoli pogledam ali v roke vzamem predmet, ki ima zgodbo, se spomnim na nekoga ali na kraj, od koder je. To je moj mini intimni muzej. Ne vem kaj pri tem žene druge, morda so le nostalgični ali pa imajo radi stare, čudaške stvari. Ne glede na to kaj koga žene, na koncu je plus vedno na več nivojih, dobiš lepe predmete, napleteš medosebne prijateljske odnose, narediš nekaj dobrega za planet in za lokalno skupnost. Vsaka stvar je kupljena s prikimavanjem tistega, ki je zraven tebe, kot pri Kabali. In ko k tej osebi potem prideš na obisk, so tam spet zgodbe, v katerih imaš ti svojo vlogo in te obdajajo spomini na neštete vikende. Vsega se spomniš. Skleda, iz katere sva, ko sva jo prinesli domov na balkonu naredili terarij. Bilo je poletje, vsi smo bili tam, bilo je veliko kresnic in cigaretni dim in točno tisti stekleni kozarci, ki sva jih kupili so služili za pepelnike. Tukaj je TV, ki smo ga kupili v tisti starinarnici v Trstu za 50 eurov in nismo mogli verjeti, da dejansko dela, potem smo ga nesli tvoji teti. Sonce je tako močno sijalo tisti dan, točno v oči, ko sva se vračali domov, me je bilo strah da se bova zaleteli. Ti si nosila ogrlico, ki si jo našla obešeno na enem stojalu na 'bolšjaku', kamor sva se vrnili, da bi kupili tisto jakno za tvojega očeta za rojstni dan. In takšnih situacij je še veliko. To je življenje.

Danes je seveda vse drugače. Včasih mine po več mesecev, ko se ne grem 'starinarjenja'. Ker to je res zabavno početi v družbi in priznam, da pogosto nimam nikogar s katerim bi šla. A potem se vedno najde teta ali mami, ali Mila. Ker to je ekipni šport. In nihče več, ki ga poznam v tem življenjskem obdobju tega ne razume. Pa ne da nisem poskusila, videti moraš razliko med absurdnim in čudovitim, razumeti šale na račun predmetov, znati prisluhniti zgodbam, ki jih nosijo, kakšno tudi sam povedati,… po tistem, ko je moja družba po končanem faksu razpadla, sem to za dolgo opustila. A sedaj se želja spet vrača. Trenutno je misija, da najdem originalno staro budilko, ki še deluje. Pa tudi, če nihče ne bo videl tega mojega navdušenja, ko jo bom našla, bo to tiha zmaga.

Zakaj se sploh gremo 'vintage'? Preprost odgovor in najbolj tehten razlog je, da so bile takrat, ko ljudje niso vsakih deset mesecev zamenjali vsega v svojih domovih, stvari boljše kakovosti. Nove stvari enostavno ne zdržijo več.  Zlomijo se, sploh njihovi plastični deli.  Za način na katerega se stvari danes izdelujejo moramo plačati desetkrat višjo ceno, poleg tega najkakovostnejša stvar običajno ne dosega kakovosti in zanesljivosti starih stvari. Odličen primer je električni ventilator. Ko smo še živeli v bloku sem si v enem vročem poletju kupila namizni ventilator, ravno toliko, da me je malo hladil medtem, ko sem za mizo delala stvari za službo. Klime ne prenesem, mimogrede. Vedno, ko se zadržujem v klimatiziranem prostoru predolgo, imam težave s sluznico in očmi. Potem pa se je zgodilo, da sem nekega dne svoj ventilatorček skupaj s kupom knjig potisnila iz mize in padel je na tla, kjer se je plastični obod polomil in zanj ni bilo več rešitve. Če bi se bolj potrudila in poiskala starega, kovinskega, te težave najbrž ne bi bilo. Včasih so bili ventilatorji namreč težki in močni in ga ne bi zlahka prevrnilo nekaj knjig. In če bi že po nekem slučaju padel na tla, se ne bi zlomil na pol. Pa tudi, če se je v tistih časih kaj pokvarilo, se je dalo popraviti. Poleg tega, da so stvari kakovostnejše od stvari s katerimi so obložene police v današnjih trgovinah je veliko 'vintage' izdelkov, ki jih lahko popravimo sami. Prihajajo iz časov, ko so bile stvari izdelane z integriteto in ko so nehale delovati, je vsak, ki premore škatlo orodja lahko izvlekel izvijač in naštudiral kako se jih popravi. Tukaj zategneš vijak, tam zviješ žico in BAM! Z radia spet pride glasba. Če ste mi podobni in ne marate modernih oblik je med starinam na voljo veliko predmetov iz starejših obdobij. Najdete lahko različne stile preteklosti, dodelane zapletenosti stilov, viktorijansko obdobje in čas baroka.  Ali pa zavijete v drugo smer in tako kot jaz zbirate umetnine navdahnjene z naravo, gozdom, rustikalne stvaritve mizarjev iz zahoda. Te stvari so drage samo, če jih iščete na dragih mestih. Tako kot ni vse staro za v smeti, tako ni vse staro zaklad. Večinoma so navadne stare stvari, ki nekje nekomu ležijo in so še vedno čisto uporabne.  Namesto, da zapravljate denar, porabljate embalažo, čas in energijo, raje kupujte staro. Vsakič, ko greste in si kupite nekaj novega na bolšjem sejmu, garažni razprodaji ali starinarnici, namesto da naročite ali kupite novo stvar, sodelujete pri recikliranju. V svetu najemniških stanovanj, ki jih je opremila Ikea bodite neustrašni in se odločite za retro. Izstopite iz množice in na steno obesite uro s kukavico ali na tla dnevne sobe pogrnite staro preprogo iz kravje kože. Svet je prepoln vsega 'kul' pohištva, dodatkov za dom in oblačil, ki jih bomo mogoče kdaj potrebovali. Zakaj bi še povečevali presežek z nakupom novih stvari? Bolj se boste zabavali ob iskanju popolnih kosov, ki ustrezajo vašemu posebnemu okusu in verjetno boste s tem prihranili ogromno denarja.

STARE STVARI, ZA KATERE MENIM, DA SO NUJEN NAKUP

Če ste v tem konceptu novi je tukaj nekaj priporočil, na kaj morate biti pozorni, ko se prvič odpravite v nakupovalno središče s starinami. Če niste seznanjeni s spodaj naštetim, si mogoče prej izposodite kakšno knjigo v knjižnici na temo stilov opremljanja skozi čas ali pa malo prebrskajte internet. Po nekaj vikendih na terenu sem prepričana, da se boste naučili osnovnih pravil, ki jih morate upoštevati. Ključno je to, da ko potrebujete nekaj novega najprej pomislite, da bi kupili nekaj starega. Po tem novem načinu razmišljanja boste kmalu poznali lokalne trgovce, ki jih boste lahko kar poklicali, ko boste kaj potrebovali.

-          Steklena posoda. Če vam uspe najti dobro staro, težko posodo iz debelega stekla, v kateri lahko pečete v pečici in tudi v mikrovalovni, je to čista zmaga. Res je, da vedno redkeje naletim na kakšen dober primerek, a pride trenutek, ko se še pojavijo na kakšnem bolšjem trgu ali kje na spletu. Osebno imam najraje prozorno ali belo steklo, težko pa se uprem tudi kakšni cvetlični poslikavi. Nekaj prozornih Pyrex posod imam še od babice in mame. V bistvu so nenehno v uporabi in ne vem kaj bi v kuhinji počela brez njih.

-          Ročni kuhinjski pripomočki. Če ste zdravi in imate izpravno zgornjo polovico telesa, potem je smiselno, da imate doma pripomočke kot so ročni kavni mlinček, ročni mešalnik, dober nož za sekljanje, ročna mesoreznica,... Dobra stran teh pripomočkov je, da boste ob delu z njimi porabili kar nekaj kalorij in z delom boste lahko nadaljevali, tudi če zmanjka elektrike.

-          Ventilator. Lahko je stropni, lahko je namizni. Kdorkoli je zasnoval te kovinske, vrteče čudeže si je prislužil posebno mesto v mojem srcu. Ni prijetnejšega, kot to, da te popiha nežna sapica v vročem dnevu.

-          Stari kovčki. Rada jih imam za shranjevanje, iz njih sem v preteklosti že izdelala knjižne police, klubsko mizico in omarice. Odlični so za organizacijo vsega, od zdravil do revij. Mogoče pa v meni živi popotnik iz davno pozabljenih časov.

-          Gramofoni in plošče. Za najboljšo zabavo vedno poskrbi gramofon. Vsaj tisto vrsto zabave, ki je meni najljubša. Terasa, žar in glasba. Vinilne plošče še vedno snemajo vsi izvajalci, ki jih je vredno poslušati, zato ni izgovora, da doma ne bi imeli čudovitega starinskega gramofona.

-          Kovinske posode za shranjevanje v kuhinji in shrambi. Lahko naletite na takšne, ki izgledajo kot nove, lahko pa izgledajo, kot da so prišle iz pekla. Odvisno od tega kaj vam je všeč, a jaz rada izbiram takšne, ki jim je videti, da imajo daljšo zgodovino od moje. V njih shranjujem moko, sladkor, kavo,…

-          Star radio. Ni težko naleteti na stare radie, ki še dobro delujejo. Iz neznanih razlogov ljudje odvržejo svoje stare radijske sprejemnike, ko ti še delujejo. Če želite v svoje življenje vnesti malo alternativne energije, lahko najdete tudi takšnega z majhno ročico, ki jo navijete in radio igra tudi brez baterij. Takšnega imam tudi sama in je odličen za na pot, daljše pohodniške poti ali potovanja. In ko zmanjka elektrike, se boste zibali v ritmih glasbe še dolgo po tem, ko bo pri sosedih zmanjkalo baterij.

XoXo